Pravljica, ki ni več tako pravljična

Od prejšnje objave se je zgodilo ogromno. Tako lepega kot slabega. Že kakšno leto pred tem sem opažala, da Matijev razvoj ne gre povsem tako, kot bi moral iti pri vsakem povprečnem malčku. Do njegovih cca. 18 mesecev je bilo vse kot mora biti. Začel je hoditi, mahati z rokami, kazati slike v knjigah, dele svojega telesa, veselo plesal in me spremljal z očkami na vsakem koraku. Govoril sicer ni veliko, je pa ves čas čebljal, oponašal živali, rekel "ne" in "to", če je kaj potreboval. Rekel je "baj-baj" in "pap", ko so mu mahali "papa". Potem pa so se zadeve kar hitro obrnile. Čez noč je omejil hrano na zgolj peščico jedi. Nato se je "naveličal" Nodija in junakov iz knjige. Moja vprašanja "Kje imaš ušesa, nos, usta..." so bila zdaj brez odziva. Morda je le faza, naveličal se je, otroci okoli dveh let postanejo izbirčni... Vse to in še več so bile moje razlage za takšno obnašanje in razlage tudi drugih okoli nas. Prenehal je gledati ljudi v oči in se enostavno ni več odzval, če si mu kaj razlagal, spraševal... Pozornost je vzbudila le še kakšna pesmica, sadež ali čokolada. Mojega očeta je zaskrbelo, če slabo sliši, ker se ni odzival na ime in težka prizadevanja ljudi okoli njega, da bi vzbudili njegovo pozornost. S malim "testom" sem slušno okvaro hitro črtala. Besedo "čokolada" je slišal iz druge strani sobe, pa sem jo le nežno zašepetala. S sluhom je torej vse v redu. Dolgo sem tajila sama sebi, da je to le faza, obdobje v razvoju, da bo že minilo. Vedno bolj se je tudi umikal od ljudi. Dedka, ki ga je prej oboževal, se je zdaj izogibal oziroma mu ni bilo več mar zanj. Svojega atija, ki ga je prej veselo pozdravil, zdaj tudi pogledal ni, ko je prišel domov. Z vrtcem smo sicer čakali do 2,5leta, ker sem bila doma in imela čas skrbeti zanj, čeprav bi je bilo spomladi že zelo žal, da ga nisem prej vpisala. Ni namreč maral sovrstnikov, na obisku pri sosedovem fantku je le sedel v vozičku in če sem ga dala ven, je kričal in se jokal dokler ni bil spet nazaj "na varnem". Počasi so mi pojenjali živci, ker sva tudi na sprehod lahko šla zgolj po eni ustaljeni poti pa še tukaj sem ga morala nazaj vedno nesti. Kamor koli smo šli, je plezal po meni, vedno mene vlekel sem in tja in tudi na obiskih nisem mogla malo posedeti, razen, če je bil na sporedu Nodi. Dobivala sem očitke, da je pač razvajen in počasi že sama verjela temu, saj sva se dojila do julija lani. Torej do njegovih 27. mesecev oz. 2.leti in 3 mesece. Že kakšen mesec sem se pripravljala na odstavljanje, a ga tudi podnevi nisem mogla uspavati brez dojenja. En dan pa mi je "počil film". Na obisk k sosedi sva se odpravila peš, ker sem želela, da je tam še kako drugače kot v vozičku. Ves obisk je kričal, se metal po tleh in jokal kot da je sodni dan. Takrat sem se odločila, da dokončno zaključiva z dojenjem. Začuda je že pri popoldanskem spancu hitro steklo. Jokal in drl se je 5 minut, nato pa se je ulegel in zaspal. Zvečer ga je dajal spat ati, brez solz in brez problema. V enem tednu nam je uspelo. V roku enega meseca se je preselil v svojo sobico, popolnoma brez problema, spal pa je cele noči že pred drugim letom. Ko pa je septembra prišel vrtec, me je Matija res pozitivno presenetil. Bila sem psihično pripravljena na jok in stok, na mučna jutra in popoldneve. Pa ni bilo nič od tega. Že prvi dan je vrtec odlično sprejel, 3.dan je bil v vrtcu že sam do kosila, 5.dan je v vrtcu prespal. Vse skupaj z nekaj solzic zjutraj pri oddaji, vse ostalo je šlo gladko. Razen hrane. V vrtcu ni pojedel nič razen sadja. Ker sem upala, da se bo med vrstniki hitro navadil tudi jesti, mu nisem dajala s sabo nič malice. A sem ga vedno dobila domov lačnega. Poleg tega je svojo ozko izbiro hrane še zožal. Nič več goveje ali bučne juhe, nič več rižote. Samo še testenine z omako za kosilo in popolnoma nič drugega. Skrajni čas je, da se nekaj spremeni! Malo sem pogooglala glede izbirčnosti pri malčkih, nato pa še nesodelovanje pri igri in neodzivnost na ime. Kar sem našla mi ni dalo spati pol noči, prejokala sem večer in naslednje jutro, se zbrala in otroka odpeljala v vrtec, nato pa poklicala pediatrinjo za nujen obisk.