Vsak dan enak pa vendar vedno drugačen

Sprva sem začela z blogom, da bi na spletu vodila nekakšen dnevnik. Da ne pozabim trenutkov iz nosečnosti in tistih, ko pride mali pobalin na svet. Da ne pozabim tistih podrobnosti, ki naredijo spomine toliko bolj žive in lahko čez več let preletim kako sem se počutila tisti trenutek. Pa vendar sem na blog pozabila. Ko je prišel otrok, je bilo časa bolj malo za zapisovanje kaj se mi dogaja čez dan. Sploh na začetku, ko je bil dan sestavljen iz 100ih podojev, in sem le težko našla čas za urico spanja, za kosilo, za skok na wc (ja, dostikrat z "priklopljenim" otrokom na prsih), za pospravljanje, ki sem ga preprosto morala opraviti, ker je bila hiša še v povojih in je sproti prihajalo novo pohištvo, nova posoda, novo vse... Da ne govorim, kakšen luksuz je skočiti pod tuš, ko je v hiši novorojenček. A vse to smo pregurali, otrok raste in zdaj ima že skoraj 3 leta. Hodi v vrtec in v njem noro uživa. Mami je presrečna, ker lahko gre oddelat nekaj uric službe, kjer se počuti kot vsaka druga oseba ne le MAMA. Ne me narobe razumet. Biti mama je nekaj najlepšega. Ampak, ko se svet vrti samo okoli otroka, ko se ti zdi, da nisi nič drugega več kot le mama, je služba zate užitek. Spet se počutiš kot oseba, kot ženska, kot partnerka. In potem skočiš ponj v vrtec, kjer te pričaka z najlepših nasmehom na ustih, ti priteče v objem in pripopa mastnega lupčka. Takrat si spet najbolj ponosna na to, da si mama. Takrat lahko gora posode počaka v lijaku (kot da bo kam ušla), drobtinice so po tleh dnevne sobe itak že 3 dni pa nikomur ne škodijo, ti pa se skrivaš za foteljem kot mali otroček in čakaš kdaj te bo tvoj malček našel in se mu bo nasmeh razlegel do ušes od ponosa, ker je tako dober v skrivalnicah. Ali pa je mami tako slaba :) Čeprav je lahko naporno in si izžeta, na trenutke besna, ker ni po tvoje, besna ker bi imela trenutek zase (kako dragoceno je it lulat sam), besna, ker je imel ati spet podaljšano službo in je tudi sam preveč utrujen, da bi se podil za malim falotom, ki divja, kot bi mu pravkar menjali baterije. Pa vendar na koncu dneva z ljubeznijo gledaš malega vragca, ki spi, utrujen od tekanja, smeha in učenja novih stvari. Takrat imam tudi jaz čas zase... če ne zaspim pred njim. ;)