Moj otrok ima znake AVTIZMA! Našla sem ga v 3/4 navedenega spiska za prepoznavanje avtizma. Samo sedela sem v šoku in buljila v ekran računalnika. Ko je šok popustil, se je ulil plaz solz in le malo spanca do jutra, ko sem poklicala pediatrinjo in se dogovorila za obisk. Pediatrinja je napisala napotnico za razvojno ambulanto, glede motnje hranjenja pa: "Videti mu ni, da bi mu kaj manjkalo." Imel je namreč velik trebušček, za katerega sem bila mnenja, da so krivi kruh in testenine, ki so bili ves čas na revnem jedilniku. Zdaj pa najtežje obdobje... čakanje. Čakanje skoraj en mesec na obisk v razvojni. Vmes branje člankov po internetu, ki so me še dodatno nervirali. Avtizem ni ozdravljiv, edino to se mi je res vsidralo v glavo. Razvojno sva dočakala, potrdili so sum, poslana sva bila naprej k logopedinji in specialni pedagoginji. V januarju... zdaj je konec novembra, zdaj pa čakat na januar... Na srečo je Matija rad hodil v vrtec, s sabo je dobil malico (no, nekaj kosov kruha, kar je edino rad jedel). V vrtcu se je držal zase, se sicer rad stisnil k vzgojiteljicama, ni pa jima pustil blizu pri svoji igri. Jaz sem vmes malo brskala po člankih po internetu in veliko prejokala. Potem pa sem 1. decembra v knjižnici vzela v roke knjigo Davida Pattersona - Avtizem: Kako najti pot iz tega blodnjaka. Zvečer sem se poglobila v knjigo in našla prelomnico v našem življenju. Gluten! Otroci z avtizmom v 70% ne prenašajo glutena. Predstavlja jim mamilo po katerem hrepenijo in zato jedo skoraj izključno glutensko hrano, obenem pa jim grozno škodi. Poleg glutena sta bila kot glavna krivca našteta tudi kazein (najden v živalskem mleku in prav tako škodljiv kot gluten) in sladkor. Vse to maši črevesje naših otrok in ustvarja idealen prostor za razmnoževanje parazitov, glist in porast kandide. Omenjena je bila disbioza, ki se kaže kot zelo napihnjen trebušček, ki sem ga seveda takoj prepoznala pri Matiju. Naslednji dan sem nakupila goro hrane kot zamenjavo za to, kar je jedel do zdaj. Brezgutenske mešanice za kruh in mafine, ajdova, koruzna moka, mandljevo, riževo in takrat tudi sojino mleko (za katerega sem kasneje ugotovila, da ni priporočljivo zanj) in seveda brezglutenske testenine. Na srečo je Matija še tako majhen, da je bila zanj menjava celotnega jedilnika pravzaprav zelo preprosta. Testenine so izgledale enake, imele skoraj identičen okus prejšnjim, zato jih je takoj sprejel. Prav tako je šla brez problema po grlu prosena kaša, tokrat z mandljevim mlekom. Največji problem mi je delal kruh, ampak le zato, ker sem morala pogruntat mešanico, ki bi Matijevem okusu ustrezala. Tukaj sem potrebovala dober teden, oziroma 4 hlebce kruha, da sem naštudirala recept. Je pa pogrešal čokolado. Nekaj dni me je prosil zanjo, vlekel k omarici, a se je kmalu navadil, da tam ni ničesar več. Sladkarije so zamenjali smutiji, ki jih ima zelo rad. V enem tednu je naš zasanjanček začel gledati v oči. Gledal v oči eno babico, ko smo se odpeljali iz dvorišča in veselo pogledal drugo babico, ko smo se pripeljali na obisk. Tudi moj oče je potrdil, da ga je prvič zares pogledal po več mesecih. Moji živčki so se končno začeli sproščati ob rezultatih, saj sem bila kar hudo izčrpana od vsega kar se je dogajalo in izgubila tudi nekaj kilogramov.
Takoj po začetku diete sem ga naročila na bioresonanco, ki je potrdila sume in pokazala še več. Gluten, laktoza, soja so snovi, ki se jih zdaj izogibamo na veliko. Poleg tega je pokazalo pomanjkanje vitaminov D, B2, B6 in B12, omega3, joda in selena. Takoj sem naročila zanj dodatke in precej spremenila tudi sestavo smutija, saj sem mu dodala več zelenjave, dodala olja in semena ter zelo pomembno: probiotike.
Ni komentarjev:
Objavite komentar