Ko se življenje obrne na glavo

Moj otrok ima znake AVTIZMA! Našla sem ga v 3/4 navedenega spiska za prepoznavanje avtizma. Samo sedela sem v šoku in buljila v ekran računalnika. Ko je šok popustil, se je ulil plaz solz in le malo spanca do jutra, ko sem poklicala pediatrinjo in se dogovorila za obisk. Pediatrinja je napisala napotnico za razvojno ambulanto, glede motnje hranjenja pa: "Videti mu ni, da bi mu kaj manjkalo." Imel je namreč velik trebušček, za katerega sem bila mnenja, da so krivi kruh in testenine, ki so bili ves čas na revnem jedilniku. Zdaj pa najtežje obdobje... čakanje. Čakanje skoraj en mesec na obisk v razvojni. Vmes branje člankov po internetu, ki so me še dodatno nervirali. Avtizem ni ozdravljiv, edino to se mi je res vsidralo v glavo. Razvojno sva dočakala, potrdili so sum, poslana sva bila naprej k logopedinji in specialni pedagoginji. V januarju... zdaj je konec novembra, zdaj pa čakat na januar... Na srečo je Matija rad hodil v vrtec, s sabo je dobil malico (no, nekaj kosov kruha, kar je edino rad jedel). V vrtcu se je držal zase, se sicer rad stisnil k vzgojiteljicama, ni pa jima pustil blizu pri svoji igri. Jaz sem vmes malo brskala po člankih po internetu in veliko prejokala. Potem pa sem 1. decembra v knjižnici vzela v roke knjigo Davida Pattersona - Avtizem: Kako najti pot iz tega blodnjaka. Zvečer sem se poglobila v knjigo in našla prelomnico v našem življenju. Gluten! Otroci z avtizmom v 70% ne prenašajo glutena. Predstavlja jim mamilo po katerem hrepenijo in zato jedo skoraj izključno glutensko hrano, obenem pa jim grozno škodi. Poleg glutena sta bila kot glavna krivca našteta tudi kazein (najden v živalskem mleku in prav tako škodljiv kot gluten) in sladkor. Vse to maši črevesje naših otrok in ustvarja idealen prostor za razmnoževanje parazitov, glist in porast kandide. Omenjena je bila disbioza, ki se kaže kot zelo napihnjen trebušček, ki sem ga seveda takoj prepoznala pri Matiju. Naslednji dan sem nakupila goro hrane kot zamenjavo za to, kar je jedel do zdaj. Brezgutenske mešanice za kruh in mafine, ajdova, koruzna moka, mandljevo, riževo in takrat tudi sojino mleko (za katerega sem kasneje ugotovila, da ni priporočljivo zanj) in seveda brezglutenske testenine. Na srečo je Matija še tako majhen, da je bila zanj menjava celotnega jedilnika pravzaprav zelo preprosta. Testenine so izgledale enake, imele skoraj identičen okus prejšnjim, zato jih je takoj sprejel. Prav tako je šla brez problema po grlu prosena kaša, tokrat z mandljevim mlekom. Največji problem mi je delal kruh, ampak le zato, ker sem morala pogruntat mešanico, ki bi Matijevem okusu ustrezala. Tukaj sem potrebovala dober teden, oziroma 4 hlebce kruha, da sem naštudirala recept. Je pa pogrešal čokolado. Nekaj dni me je prosil zanjo, vlekel k omarici, a se je kmalu navadil, da tam ni ničesar več. Sladkarije so zamenjali smutiji, ki jih ima zelo rad. V enem tednu je naš zasanjanček začel gledati v oči. Gledal v oči eno babico, ko smo se odpeljali iz dvorišča in veselo pogledal drugo babico, ko smo se pripeljali na obisk. Tudi moj oče je potrdil, da ga je prvič zares pogledal po več mesecih. Moji živčki so se končno začeli sproščati ob rezultatih, saj sem bila kar hudo izčrpana od vsega kar se je dogajalo in izgubila tudi nekaj kilogramov.
Takoj po začetku diete sem ga naročila na bioresonanco, ki je potrdila sume in pokazala še več. Gluten, laktoza, soja so snovi, ki se jih zdaj izogibamo na veliko. Poleg tega je pokazalo pomanjkanje vitaminov D, B2, B6 in B12, omega3, joda in selena. Takoj sem naročila zanj dodatke in precej spremenila tudi sestavo smutija, saj sem mu dodala več zelenjave, dodala olja in semena ter zelo pomembno: probiotike.

Pravljica, ki ni več tako pravljična

Od prejšnje objave se je zgodilo ogromno. Tako lepega kot slabega. Že kakšno leto pred tem sem opažala, da Matijev razvoj ne gre povsem tako, kot bi moral iti pri vsakem povprečnem malčku. Do njegovih cca. 18 mesecev je bilo vse kot mora biti. Začel je hoditi, mahati z rokami, kazati slike v knjigah, dele svojega telesa, veselo plesal in me spremljal z očkami na vsakem koraku. Govoril sicer ni veliko, je pa ves čas čebljal, oponašal živali, rekel "ne" in "to", če je kaj potreboval. Rekel je "baj-baj" in "pap", ko so mu mahali "papa". Potem pa so se zadeve kar hitro obrnile. Čez noč je omejil hrano na zgolj peščico jedi. Nato se je "naveličal" Nodija in junakov iz knjige. Moja vprašanja "Kje imaš ušesa, nos, usta..." so bila zdaj brez odziva. Morda je le faza, naveličal se je, otroci okoli dveh let postanejo izbirčni... Vse to in še več so bile moje razlage za takšno obnašanje in razlage tudi drugih okoli nas. Prenehal je gledati ljudi v oči in se enostavno ni več odzval, če si mu kaj razlagal, spraševal... Pozornost je vzbudila le še kakšna pesmica, sadež ali čokolada. Mojega očeta je zaskrbelo, če slabo sliši, ker se ni odzival na ime in težka prizadevanja ljudi okoli njega, da bi vzbudili njegovo pozornost. S malim "testom" sem slušno okvaro hitro črtala. Besedo "čokolada" je slišal iz druge strani sobe, pa sem jo le nežno zašepetala. S sluhom je torej vse v redu. Dolgo sem tajila sama sebi, da je to le faza, obdobje v razvoju, da bo že minilo. Vedno bolj se je tudi umikal od ljudi. Dedka, ki ga je prej oboževal, se je zdaj izogibal oziroma mu ni bilo več mar zanj. Svojega atija, ki ga je prej veselo pozdravil, zdaj tudi pogledal ni, ko je prišel domov. Z vrtcem smo sicer čakali do 2,5leta, ker sem bila doma in imela čas skrbeti zanj, čeprav bi je bilo spomladi že zelo žal, da ga nisem prej vpisala. Ni namreč maral sovrstnikov, na obisku pri sosedovem fantku je le sedel v vozičku in če sem ga dala ven, je kričal in se jokal dokler ni bil spet nazaj "na varnem". Počasi so mi pojenjali živci, ker sva tudi na sprehod lahko šla zgolj po eni ustaljeni poti pa še tukaj sem ga morala nazaj vedno nesti. Kamor koli smo šli, je plezal po meni, vedno mene vlekel sem in tja in tudi na obiskih nisem mogla malo posedeti, razen, če je bil na sporedu Nodi. Dobivala sem očitke, da je pač razvajen in počasi že sama verjela temu, saj sva se dojila do julija lani. Torej do njegovih 27. mesecev oz. 2.leti in 3 mesece. Že kakšen mesec sem se pripravljala na odstavljanje, a ga tudi podnevi nisem mogla uspavati brez dojenja. En dan pa mi je "počil film". Na obisk k sosedi sva se odpravila peš, ker sem želela, da je tam še kako drugače kot v vozičku. Ves obisk je kričal, se metal po tleh in jokal kot da je sodni dan. Takrat sem se odločila, da dokončno zaključiva z dojenjem. Začuda je že pri popoldanskem spancu hitro steklo. Jokal in drl se je 5 minut, nato pa se je ulegel in zaspal. Zvečer ga je dajal spat ati, brez solz in brez problema. V enem tednu nam je uspelo. V roku enega meseca se je preselil v svojo sobico, popolnoma brez problema, spal pa je cele noči že pred drugim letom. Ko pa je septembra prišel vrtec, me je Matija res pozitivno presenetil. Bila sem psihično pripravljena na jok in stok, na mučna jutra in popoldneve. Pa ni bilo nič od tega. Že prvi dan je vrtec odlično sprejel, 3.dan je bil v vrtcu že sam do kosila, 5.dan je v vrtcu prespal. Vse skupaj z nekaj solzic zjutraj pri oddaji, vse ostalo je šlo gladko. Razen hrane. V vrtcu ni pojedel nič razen sadja. Ker sem upala, da se bo med vrstniki hitro navadil tudi jesti, mu nisem dajala s sabo nič malice. A sem ga vedno dobila domov lačnega. Poleg tega je svojo ozko izbiro hrane še zožal. Nič več goveje ali bučne juhe, nič več rižote. Samo še testenine z omako za kosilo in popolnoma nič drugega. Skrajni čas je, da se nekaj spremeni! Malo sem pogooglala glede izbirčnosti pri malčkih, nato pa še nesodelovanje pri igri in neodzivnost na ime. Kar sem našla mi ni dalo spati pol noči, prejokala sem večer in naslednje jutro, se zbrala in otroka odpeljala v vrtec, nato pa poklicala pediatrinjo za nujen obisk.

Vsak dan enak pa vendar vedno drugačen

Sprva sem začela z blogom, da bi na spletu vodila nekakšen dnevnik. Da ne pozabim trenutkov iz nosečnosti in tistih, ko pride mali pobalin na svet. Da ne pozabim tistih podrobnosti, ki naredijo spomine toliko bolj žive in lahko čez več let preletim kako sem se počutila tisti trenutek. Pa vendar sem na blog pozabila. Ko je prišel otrok, je bilo časa bolj malo za zapisovanje kaj se mi dogaja čez dan. Sploh na začetku, ko je bil dan sestavljen iz 100ih podojev, in sem le težko našla čas za urico spanja, za kosilo, za skok na wc (ja, dostikrat z "priklopljenim" otrokom na prsih), za pospravljanje, ki sem ga preprosto morala opraviti, ker je bila hiša še v povojih in je sproti prihajalo novo pohištvo, nova posoda, novo vse... Da ne govorim, kakšen luksuz je skočiti pod tuš, ko je v hiši novorojenček. A vse to smo pregurali, otrok raste in zdaj ima že skoraj 3 leta. Hodi v vrtec in v njem noro uživa. Mami je presrečna, ker lahko gre oddelat nekaj uric službe, kjer se počuti kot vsaka druga oseba ne le MAMA. Ne me narobe razumet. Biti mama je nekaj najlepšega. Ampak, ko se svet vrti samo okoli otroka, ko se ti zdi, da nisi nič drugega več kot le mama, je služba zate užitek. Spet se počutiš kot oseba, kot ženska, kot partnerka. In potem skočiš ponj v vrtec, kjer te pričaka z najlepših nasmehom na ustih, ti priteče v objem in pripopa mastnega lupčka. Takrat si spet najbolj ponosna na to, da si mama. Takrat lahko gora posode počaka v lijaku (kot da bo kam ušla), drobtinice so po tleh dnevne sobe itak že 3 dni pa nikomur ne škodijo, ti pa se skrivaš za foteljem kot mali otroček in čakaš kdaj te bo tvoj malček našel in se mu bo nasmeh razlegel do ušes od ponosa, ker je tako dober v skrivalnicah. Ali pa je mami tako slaba :) Čeprav je lahko naporno in si izžeta, na trenutke besna, ker ni po tvoje, besna ker bi imela trenutek zase (kako dragoceno je it lulat sam), besna, ker je imel ati spet podaljšano službo in je tudi sam preveč utrujen, da bi se podil za malim falotom, ki divja, kot bi mu pravkar menjali baterije. Pa vendar na koncu dneva z ljubeznijo gledaš malega vragca, ki spi, utrujen od tekanja, smeha in učenja novih stvari. Takrat imam tudi jaz čas zase... če ne zaspim pred njim. ;)

Izgubljena in končno spet najdena oz. Kako je Matija ugledal luč sveta

Izgubljena in končno spet najdena..
Od zadnje objave je minilo že ogromno časa in ogromno se je spremenilo. Največ seveda na področju, zaradi katerega je ta blog sploh nastal. Postala sem mamica malemu Matiju, ki je sedaj ves moj svet in najlepša stvar, ki se mi je zgodila. Čeprav je sedaj že pravi korenjak, bi vseeno rada obudila spomine na prve ure pred in po njegovem rojstvu, ker so še vedno globoko zasidrane v moji glavi.
Kot sem že pisala, je tedne in dneve pred porodom najina hiška še dobivala svojo obliko in sem veliko časa preživela med stenami, ki še niso imele svoje sedanje barve, v hiši brez pohištva in ogromno nedokončanih kotičkov. Ker pa se je rok poroda vztrajno bližal, sem želela čimveč časa posvetiti pripravi novega domeka, da bi lahko kar najhitreje zaživeli na svojem. Matija pa je bil priden fant že v trebuščku in počakal še teden čez rok, da je mamica uredila še zadnje podrobnosti in oprala, zlikala in pripravila male micene cunjice za malega korenjaka.
Nato pa je prišel dan, ko sem se odločila ostati v postelji in si odpočiti od priprav. Dan pred tem se brala v knjigi Mamica bom, ki so mi jo podarile moje drage prijateljice, da se porod hitreje sproži, ko mamica počiva, saj se tako telo odpočije in pripravi na naporen porod. Tako sem torej storila. Ostala v postelji, brskala po internetu in se dolgočasila. Tudi Matija je bil izredno miren in ni nič kaj brcal, kot je ponavadi takrat, ko sem ležala.
In tako sem 9.aprila okoli 13.30 začutila prve stiske v spodnjem delu trebuha. Ok, to najbrž ni to, ker je samo nežen stisk in najbrž le lažni alarm. A krčki so se pojavljali vsakih 6 minut, malo držali in sprostili. Je to to? Ure so minevale in dan se je prevešal v večer, krči pa niso bili nič kaj močnejši od menstrualnih krčev. "Če so to res porodni krči, potem pa ni tako hudo," mi je švignilo v glavo za minutko. Vendar pa, če se stopnjujejo in so vse močnejši, zna biti še zanimivo. Ura odbije 22h in nič kaj se ne spremeni. Krči na 6 minut, meni se pa ni nikamor mudilo. Saj sploh ne boli. Res je, da je sestra rekla, da se v porodnišnico odpravimo, ko bodo 10 minut narazen, ampak glede na to, da se nič ne spreminja, se mi ne mudi.
Po nasvetu moje mame pa je tudi trajalo še dolgo, preden se je odpravila proti porodnišnici. Tašča pa se vseeno ni dala tako zlahka. "Vsaj na pregled pojdi in če ni nič, bosta pač prišla nazaj." In res, čez nekaj minut sva se z mojim že peljala proti Novemu mestu. Nato pa prideva pred vrata oddelka in ta je zaklenjen. Prideva pred stranska vrata in tudi ta zaklenjena. Srečava varnostnika in ta naju napoti čez glavni vhod bolnišnice. In končno sva tukaj. Sestra me sprejme in opraviva CTG. Popadki so v tem času le še 3 minute narazen. Odprta pa skoraj nič... to bo še trajalo. Mojega napotim domov, ker bo najbrž še dolgo trajalo, nato pa v porodno sobo. Tam se pa čas kar malo ustavi. Ure so tekle, popadki so bili vedno močnejši, odprta pa še vedno le 3cm! Noč bo še dolga... Čas si krajšam z molitvijo. Kako že gredo deli rožnega venca? Štejem na prste Zdrave Marije in pazim, da katere ne izpustim. Če se uštejem, rajši zmolim eno več. Morda tako dobim plus točke in bo hitreje mimo. Res se zdi, da čas hitreje mineva.
Ura je 3 zjutraj. V sosednji sobi slišim krike in spodbujanje osebja. Nosečka postaja mamica. Očitno boli, a blagor njej, ker se njeno trpljenje zaključuje. Mojemu še ni videti konca. V prostorih je spet tiho. Sestra me prihaja preverjat. Ostra je, nejevoljna. Preveri CTG in odide. Krči so že kar peklenski, zato vstanem in se razgibam. Sprehajam se po hodniku in ob vsakem krču naslonim na steno in stiskam zobe od bolečine. Uležem se nazaj. Bolje je, če ležim.
Ura je 6.00 in pozdravit me pride druga sestra oz. babica. Prijazna, svetlolasa, mlada. Pregleda me in sporoči, da sem odprta le 4 cm. 4 centimetre?!? Boli kot svinja, odprla pa sem se le za 1 centimeter?!? Zopet krč, sestra pa mi masira križ. Ima zelo mrzle roke in to takoooo paše. Spodbuja me in z mirnim glasom razloži postopek poroda. Vpraša me, če želim protibolečinski odmerek. Ne, nisem dovoj odprta! Kaj če bo popustil do poroda? Bom že potrpela. Nisem prva, ne? Fant mi pošlje sms, kako gre. Pravi, da je spal v avtu in gre domov. Pojdi, nisem še na vrsti.
Ura se približuje osmi. Krči so že tako hudi, da zraven kričim. Odprta sem 6cm, še me čaka nekaj popadkov, preden bom na 10. centimetrih. Grozno boli, ne zdržim več in nenaspana sem, zato prosim za protibolečinski odmerek. Prijemlje in za nekaj minut zaspim. Prijetno je, čeprav še čutim krče. Nato pokličem dragega. Čas bo, da pride delat družbo. Miren je, prime me za roko in spodbuja. Mine še ena ura, ko se začenja zares. Popadki se spremenijo. Namesto, da me le stiska, začutim pritisk, ki potiska otroka navzdol. Mater, ti šele bolijo! Vidim zvezde, ko kričim in stiskam roko ubogemu revežu poleg mene, ki komaj ostaja miren. Vidim, da se mu rosijo oči in kar zasmili se mi, ker lahko le nemočno gleda. Pridruži se nama tudi prijateljica iz priprav na zakon (tudi medicinska sestra v NM bolnišnici), ki me spodbuja in masira.
Ura se približuje 10i in zdaj gre zares. Popadki so obupni in otrok mora ven! Sestra pripravi mizo, uležem se na hrbet, z fantom in prijateljico na vsaki strani in globoko vzdihnem. Ko se začne popadek, potiskaj kolikor moreš. Aaaaaa, lahko je reči. Prvi popadek je mimo in malo si oddahnem. Nato drugi in grozno boli, a pritiskam na vso moč. Glavica je že zunaj. Res? Še malo, še en potisk, da spravimo ven še male ramice. Potiskam, stiskam zobe in potiskam. Zunaj je, končno je zunaj! Ne zajoka, le majo zamrmrlja, a sestra pravi, da je vse v redu. Oddahnem si, v sekundi pozabim vse nazaj in zajokam od sreče. Sestra otroka obriše, izmeri, in mi ga položi na posteljo ob golo kožo. Blažena sem, polna emocij. Mali Matija je končno ob meni! Poskusi sesat in takoj zagrabi kot nor. Očka je noro ponosen in slišim ga kako smrka. Srečna sem, noro srečna.
Tako se je začelo povsem novo poglavje v mojem življenju. Sprva zmedeno, a čudovito obdobje, ki še vedno traja.

Še malo...

Dnevi hitro minevajo in rok poroda se vztrajno približuje. Čeprav je rok, ki mi je bil določen po ultrazvoku 4. april, imam občutek, da mali srček ne bo čakal toliko časa v trebuhu. Pravzaprav je zadnje dni grozno nemiren, kot da že komaj čaka, da prileze ven, saj je "apartma" postal že kar malo tesen. :) Mamica se je medtem že temeljito pripravila, saj so pridno oprana, polikana in zložena vsa oblačilca, plenice in nakupljena vsa nujna oprema, da bo malčku čimbolj udobno, ko pride na svet. Očka mora samo še sestaviti posteljico pa smo nared. :) Pravzaprav obenem ravno v teh dneh zaključujejo dela v našem novem domeku in še vedno je le vprašanje časa ali bo prej "štalca" ali "kravca" :)) Če bo malček pri volji počakat še do konca tedna, potem nam morda uspe tudi hkratna selitev v novi domek. Kar moram reči, da se že izredno veselim, ko vidim, kako lepa hiška je zrasla v tako kratkem času. Najtežji del zame je trenutno počivati in ostajati zadaj, ko bi rada sčistila vse naenkrat in se že jutri preselila. :) Saj ne, da bi mi sedaj kaj manjkalo, vendar je imeti svoj domek le posebna stvar in veselim se miru in tišine, v tistih kratkih premorih, ko bo mali pobalin počival in bom imela nekaj časa zase. Manj kot malčka se seveda veselim poroda, a drugače ne gre, tako da le upam, da bo ta potekal brez zapletov in bo z nama vse v redu. Zadnje dni mi hormoni kar malo nagajajo, iz trenutka veselja se namreč moja čustva sesujejo in me spreleti panika, ko pa se obilno zjočem sem znova pripravljena na vse, kar me čaka. Tole bo še zanimivo potovanje... Wish me luck! :)

Back to civilization!

Po treh dneh končno prišli do elektrike in predvsem do mobilnega signala, ki je bil v zadnjih dneh popolnoma na nuli. V teh dneh so razmere po Sloveniji zaradi žleda katastrofalne in srečo imamo, da smo jo pravzaprav prav dobro odnesli. Razen podrtih dreves in izpada elektrike ter signala, smo sicer ostali na toplem in siti, tako da smo pravzaprav veliki srečneži v primerjavi z precejšnjim delom slovenskega prebivalstva. Po tejle izkušnji, ki sem jo preživela v domači hiši, opremljeni z krušno pečjo in štedilnikom na drva, sem še toliko bolj prepričana, da sva z mojim naredila odlično potezo, ko sva tudi najino novo hišo enako opremila. Tako bova zagotovo dobro pripravljena, če se takšna naravna katastrofa ponovi. Prav naslednji teden bo v novi hiši zrasel ležani kamin, ki bo lahko veselo grel hiško ob naslednjem hladu :) Bebica prav tako veselo raste, v teh dneh sem z nosečnostjo zakorakala že v 8. mesec. :) Danes sem tudi že presortirala nekaj krpic za najinega malčka, ki sva jih dobila od sorodnic, tako da sva že kar precej preskrbljena. Seveda se bom novim krpicam vseeno težko uprla, ker se kar topim, ko zakorakam v trgovino za malčke. Malo si pa tudi mlada mamica mora dati duška. :) Predvsem v teh dneh pazite nase in se stiskajte na toplem! Pozdrav*

Tik tak, tik tak...

Čas beži kot za stavo. Še dobrih 10 tednov do roka, pa še toliko je za postoriti. Zdaj, ko obiskujeva šolo za starše se vseeno počutim dosti bolj pripravljena. Čeprav je pa teorija seveda vedno nekaj drugega kot praksa. Tako da se bo moje novo pridobljeno znanje zares pokazalo šele, ko bo mali kobacač privekal na svet. Vseeno priprave po hiši zaenkrat potekajo po planu, končno hiša namreč dobiva svojo pravo obliko. Govorim seveda o notranjosti. Do sedaj so položene vse ploščice po hiši, drugi teden se končajo pleskarska dela, v začetku februarja pride v hišo še kamin, potem pa bo, upam, do konca meseca februarja dokončan še parket. V vmesnem času pa nakupujeva opremo za kopalnico, spalnico, dnevno sobo… tega je ogromno in kar težko je verjeti, da bi vse lahko zaključili do konca marca. Glede na sedanji tempo pa še vedno ohranjam upanje, da bi se lahko do takrat, ko bo mali hotel ven, naša družinica že lahko vselila v novo prebivališče.

Še vedno pa premlevam kam z viškom energije, nekako ne znam ugotoviti, za kaj naj bi jo porabila. Da razložim, ne gre se za višek energije v smislu rekreacije, športanja... ampak se mi nekako kopiči energija za ustvarjanje, za pisanje, čiščenje... In ko želim zadevo realizirati kar nekako skopni. Ko jo poskušam vložiti v izdelovanje iz filca ali pisanje kaj zanimivega, mi ta zaradi pomanjkanja idej kar ponikne. Edino v čiščenje jo še lahko vložim (končno nekaj koristnega), tukaj pa me s časom izda fizična kondicija. Verjetno se energija kopiči za čas, ko mi je bo primanjkovalo ob malem pobalinu. Do takrat bom pa preizkušala možnosti, kam jo je najbolj koristno vložiti. ;)

Pozdravček ***