Ko se življenje obrne na glavo

Moj otrok ima znake AVTIZMA! Našla sem ga v 3/4 navedenega spiska za prepoznavanje avtizma. Samo sedela sem v šoku in buljila v ekran računalnika. Ko je šok popustil, se je ulil plaz solz in le malo spanca do jutra, ko sem poklicala pediatrinjo in se dogovorila za obisk. Pediatrinja je napisala napotnico za razvojno ambulanto, glede motnje hranjenja pa: "Videti mu ni, da bi mu kaj manjkalo." Imel je namreč velik trebušček, za katerega sem bila mnenja, da so krivi kruh in testenine, ki so bili ves čas na revnem jedilniku. Zdaj pa najtežje obdobje... čakanje. Čakanje skoraj en mesec na obisk v razvojni. Vmes branje člankov po internetu, ki so me še dodatno nervirali. Avtizem ni ozdravljiv, edino to se mi je res vsidralo v glavo. Razvojno sva dočakala, potrdili so sum, poslana sva bila naprej k logopedinji in specialni pedagoginji. V januarju... zdaj je konec novembra, zdaj pa čakat na januar... Na srečo je Matija rad hodil v vrtec, s sabo je dobil malico (no, nekaj kosov kruha, kar je edino rad jedel). V vrtcu se je držal zase, se sicer rad stisnil k vzgojiteljicama, ni pa jima pustil blizu pri svoji igri. Jaz sem vmes malo brskala po člankih po internetu in veliko prejokala. Potem pa sem 1. decembra v knjižnici vzela v roke knjigo Davida Pattersona - Avtizem: Kako najti pot iz tega blodnjaka. Zvečer sem se poglobila v knjigo in našla prelomnico v našem življenju. Gluten! Otroci z avtizmom v 70% ne prenašajo glutena. Predstavlja jim mamilo po katerem hrepenijo in zato jedo skoraj izključno glutensko hrano, obenem pa jim grozno škodi. Poleg glutena sta bila kot glavna krivca našteta tudi kazein (najden v živalskem mleku in prav tako škodljiv kot gluten) in sladkor. Vse to maši črevesje naših otrok in ustvarja idealen prostor za razmnoževanje parazitov, glist in porast kandide. Omenjena je bila disbioza, ki se kaže kot zelo napihnjen trebušček, ki sem ga seveda takoj prepoznala pri Matiju. Naslednji dan sem nakupila goro hrane kot zamenjavo za to, kar je jedel do zdaj. Brezgutenske mešanice za kruh in mafine, ajdova, koruzna moka, mandljevo, riževo in takrat tudi sojino mleko (za katerega sem kasneje ugotovila, da ni priporočljivo zanj) in seveda brezglutenske testenine. Na srečo je Matija še tako majhen, da je bila zanj menjava celotnega jedilnika pravzaprav zelo preprosta. Testenine so izgledale enake, imele skoraj identičen okus prejšnjim, zato jih je takoj sprejel. Prav tako je šla brez problema po grlu prosena kaša, tokrat z mandljevim mlekom. Največji problem mi je delal kruh, ampak le zato, ker sem morala pogruntat mešanico, ki bi Matijevem okusu ustrezala. Tukaj sem potrebovala dober teden, oziroma 4 hlebce kruha, da sem naštudirala recept. Je pa pogrešal čokolado. Nekaj dni me je prosil zanjo, vlekel k omarici, a se je kmalu navadil, da tam ni ničesar več. Sladkarije so zamenjali smutiji, ki jih ima zelo rad. V enem tednu je naš zasanjanček začel gledati v oči. Gledal v oči eno babico, ko smo se odpeljali iz dvorišča in veselo pogledal drugo babico, ko smo se pripeljali na obisk. Tudi moj oče je potrdil, da ga je prvič zares pogledal po več mesecih. Moji živčki so se končno začeli sproščati ob rezultatih, saj sem bila kar hudo izčrpana od vsega kar se je dogajalo in izgubila tudi nekaj kilogramov.
Takoj po začetku diete sem ga naročila na bioresonanco, ki je potrdila sume in pokazala še več. Gluten, laktoza, soja so snovi, ki se jih zdaj izogibamo na veliko. Poleg tega je pokazalo pomanjkanje vitaminov D, B2, B6 in B12, omega3, joda in selena. Takoj sem naročila zanj dodatke in precej spremenila tudi sestavo smutija, saj sem mu dodala več zelenjave, dodala olja in semena ter zelo pomembno: probiotike.

Pravljica, ki ni več tako pravljična

Od prejšnje objave se je zgodilo ogromno. Tako lepega kot slabega. Že kakšno leto pred tem sem opažala, da Matijev razvoj ne gre povsem tako, kot bi moral iti pri vsakem povprečnem malčku. Do njegovih cca. 18 mesecev je bilo vse kot mora biti. Začel je hoditi, mahati z rokami, kazati slike v knjigah, dele svojega telesa, veselo plesal in me spremljal z očkami na vsakem koraku. Govoril sicer ni veliko, je pa ves čas čebljal, oponašal živali, rekel "ne" in "to", če je kaj potreboval. Rekel je "baj-baj" in "pap", ko so mu mahali "papa". Potem pa so se zadeve kar hitro obrnile. Čez noč je omejil hrano na zgolj peščico jedi. Nato se je "naveličal" Nodija in junakov iz knjige. Moja vprašanja "Kje imaš ušesa, nos, usta..." so bila zdaj brez odziva. Morda je le faza, naveličal se je, otroci okoli dveh let postanejo izbirčni... Vse to in še več so bile moje razlage za takšno obnašanje in razlage tudi drugih okoli nas. Prenehal je gledati ljudi v oči in se enostavno ni več odzval, če si mu kaj razlagal, spraševal... Pozornost je vzbudila le še kakšna pesmica, sadež ali čokolada. Mojega očeta je zaskrbelo, če slabo sliši, ker se ni odzival na ime in težka prizadevanja ljudi okoli njega, da bi vzbudili njegovo pozornost. S malim "testom" sem slušno okvaro hitro črtala. Besedo "čokolada" je slišal iz druge strani sobe, pa sem jo le nežno zašepetala. S sluhom je torej vse v redu. Dolgo sem tajila sama sebi, da je to le faza, obdobje v razvoju, da bo že minilo. Vedno bolj se je tudi umikal od ljudi. Dedka, ki ga je prej oboževal, se je zdaj izogibal oziroma mu ni bilo več mar zanj. Svojega atija, ki ga je prej veselo pozdravil, zdaj tudi pogledal ni, ko je prišel domov. Z vrtcem smo sicer čakali do 2,5leta, ker sem bila doma in imela čas skrbeti zanj, čeprav bi je bilo spomladi že zelo žal, da ga nisem prej vpisala. Ni namreč maral sovrstnikov, na obisku pri sosedovem fantku je le sedel v vozičku in če sem ga dala ven, je kričal in se jokal dokler ni bil spet nazaj "na varnem". Počasi so mi pojenjali živci, ker sva tudi na sprehod lahko šla zgolj po eni ustaljeni poti pa še tukaj sem ga morala nazaj vedno nesti. Kamor koli smo šli, je plezal po meni, vedno mene vlekel sem in tja in tudi na obiskih nisem mogla malo posedeti, razen, če je bil na sporedu Nodi. Dobivala sem očitke, da je pač razvajen in počasi že sama verjela temu, saj sva se dojila do julija lani. Torej do njegovih 27. mesecev oz. 2.leti in 3 mesece. Že kakšen mesec sem se pripravljala na odstavljanje, a ga tudi podnevi nisem mogla uspavati brez dojenja. En dan pa mi je "počil film". Na obisk k sosedi sva se odpravila peš, ker sem želela, da je tam še kako drugače kot v vozičku. Ves obisk je kričal, se metal po tleh in jokal kot da je sodni dan. Takrat sem se odločila, da dokončno zaključiva z dojenjem. Začuda je že pri popoldanskem spancu hitro steklo. Jokal in drl se je 5 minut, nato pa se je ulegel in zaspal. Zvečer ga je dajal spat ati, brez solz in brez problema. V enem tednu nam je uspelo. V roku enega meseca se je preselil v svojo sobico, popolnoma brez problema, spal pa je cele noči že pred drugim letom. Ko pa je septembra prišel vrtec, me je Matija res pozitivno presenetil. Bila sem psihično pripravljena na jok in stok, na mučna jutra in popoldneve. Pa ni bilo nič od tega. Že prvi dan je vrtec odlično sprejel, 3.dan je bil v vrtcu že sam do kosila, 5.dan je v vrtcu prespal. Vse skupaj z nekaj solzic zjutraj pri oddaji, vse ostalo je šlo gladko. Razen hrane. V vrtcu ni pojedel nič razen sadja. Ker sem upala, da se bo med vrstniki hitro navadil tudi jesti, mu nisem dajala s sabo nič malice. A sem ga vedno dobila domov lačnega. Poleg tega je svojo ozko izbiro hrane še zožal. Nič več goveje ali bučne juhe, nič več rižote. Samo še testenine z omako za kosilo in popolnoma nič drugega. Skrajni čas je, da se nekaj spremeni! Malo sem pogooglala glede izbirčnosti pri malčkih, nato pa še nesodelovanje pri igri in neodzivnost na ime. Kar sem našla mi ni dalo spati pol noči, prejokala sem večer in naslednje jutro, se zbrala in otroka odpeljala v vrtec, nato pa poklicala pediatrinjo za nujen obisk.