sobota, 5. november 2016
Vsak dan enak pa vendar vedno drugačen
Sprva sem začela z blogom, da bi na spletu vodila nekakšen dnevnik. Da
ne pozabim trenutkov iz nosečnosti in tistih, ko pride mali pobalin na
svet. Da ne pozabim tistih podrobnosti, ki naredijo spomine toliko bolj
žive in lahko čez več let preletim kako sem se počutila tisti trenutek.
Pa vendar sem na blog pozabila. Ko je prišel otrok, je bilo časa bolj
malo za zapisovanje kaj se mi dogaja čez dan. Sploh na začetku, ko je
bil dan sestavljen iz 100ih podojev, in sem le težko našla čas za urico
spanja, za kosilo, za skok na wc (ja, dostikrat z "priklopljenim"
otrokom na prsih), za pospravljanje, ki sem ga preprosto morala
opraviti, ker je bila hiša še v povojih in je sproti prihajalo novo
pohištvo, nova posoda, novo vse... Da ne govorim, kakšen luksuz je
skočiti pod tuš, ko je v hiši novorojenček. A vse to smo pregurali,
otrok raste in zdaj ima že skoraj 3 leta. Hodi v vrtec in v njem noro
uživa. Mami je presrečna, ker lahko gre oddelat nekaj uric službe, kjer
se počuti kot vsaka druga oseba ne le MAMA. Ne me narobe razumet. Biti
mama je nekaj najlepšega. Ampak, ko se svet vrti samo okoli otroka, ko
se ti zdi, da nisi nič drugega več kot le mama, je služba zate užitek.
Spet se počutiš kot oseba, kot ženska, kot partnerka. In potem skočiš
ponj v vrtec, kjer te pričaka z najlepših nasmehom na ustih, ti priteče v
objem in pripopa mastnega lupčka. Takrat si spet najbolj ponosna na to,
da si mama. Takrat lahko gora posode počaka v lijaku (kot da bo kam
ušla), drobtinice so po tleh dnevne sobe itak že 3 dni pa nikomur ne
škodijo, ti pa se skrivaš za foteljem kot mali otroček in čakaš kdaj te
bo tvoj malček našel in se mu bo nasmeh razlegel do ušes od ponosa, ker
je tako dober v skrivalnicah. Ali pa je mami tako slaba :) Čeprav je
lahko naporno in si izžeta, na trenutke besna, ker ni po tvoje, besna
ker bi imela trenutek zase (kako dragoceno je it lulat sam), besna, ker
je imel ati spet podaljšano službo in je tudi sam preveč utrujen, da bi
se podil za malim falotom, ki divja, kot bi mu pravkar menjali baterije.
Pa vendar na koncu dneva z ljubeznijo gledaš malega vragca, ki spi,
utrujen od tekanja, smeha in učenja novih stvari. Takrat imam tudi jaz
čas zase... če ne zaspim pred njim. ;)
Naročite se na:
Komentarji (Atom)