Tik tak, tik tak...

Čas beži kot za stavo. Še dobrih 10 tednov do roka, pa še toliko je za postoriti. Zdaj, ko obiskujeva šolo za starše se vseeno počutim dosti bolj pripravljena. Čeprav je pa teorija seveda vedno nekaj drugega kot praksa. Tako da se bo moje novo pridobljeno znanje zares pokazalo šele, ko bo mali kobacač privekal na svet. Vseeno priprave po hiši zaenkrat potekajo po planu, končno hiša namreč dobiva svojo pravo obliko. Govorim seveda o notranjosti. Do sedaj so položene vse ploščice po hiši, drugi teden se končajo pleskarska dela, v začetku februarja pride v hišo še kamin, potem pa bo, upam, do konca meseca februarja dokončan še parket. V vmesnem času pa nakupujeva opremo za kopalnico, spalnico, dnevno sobo… tega je ogromno in kar težko je verjeti, da bi vse lahko zaključili do konca marca. Glede na sedanji tempo pa še vedno ohranjam upanje, da bi se lahko do takrat, ko bo mali hotel ven, naša družinica že lahko vselila v novo prebivališče.

Še vedno pa premlevam kam z viškom energije, nekako ne znam ugotoviti, za kaj naj bi jo porabila. Da razložim, ne gre se za višek energije v smislu rekreacije, športanja... ampak se mi nekako kopiči energija za ustvarjanje, za pisanje, čiščenje... In ko želim zadevo realizirati kar nekako skopni. Ko jo poskušam vložiti v izdelovanje iz filca ali pisanje kaj zanimivega, mi ta zaradi pomanjkanja idej kar ponikne. Edino v čiščenje jo še lahko vložim (končno nekaj koristnega), tukaj pa me s časom izda fizična kondicija. Verjetno se energija kopiči za čas, ko mi je bo primanjkovalo ob malem pobalinu. Do takrat bom pa preizkušala možnosti, kam jo je najbolj koristno vložiti. ;)

Pozdravček *** 

pomarančeeeeee...

Kdor pravi, da so kisle kumarice ena najbolj zaželenih prigrizkov v času nosečnosti, mu jaz nekako ne verjamem. No, vsaj pri meni to ne drži. Meni se jih čisto nič ne "lušta", je pa res, da to ne pomeni, da nimam dodatne želje po kislem. Kumarice res ne spadajo na moj seznam, a zato najvišje mesto na seznamu zavzemajo pomaranče. Bolj so kisle, boljše so :) Trenutno so me popolnoma prevzele in bi jih jedla za zajtrk, kosilo, večerjo, še več, pred obrokom in po njemu. :) Žal jih tako tudi hitro zmanjka, zato je treba skrbno obnavljati zaloge, drugače pa si jih privoščim pri prijateljicah, ko se pojavim na obisku :) Tudi kakšna kisla sladkarija mi lepo tekne, na primer ribezovega zavitka se danes enostavno nisem mogla upreti. Sicer pa se mi poleg nenadne želje po pomarančah, želja po hrani ni prav veliko spremenila. Na samem začetku nosečnosti nisem prenašala svežega paradižnika, čeprav sem ga pred tem oboževala. Počasi se ta že prikrade nazaj na meni. To je pa menda edina hrana, ki mi ni dišala. Drži pa, da pri prehrani brez truda izberem bolj zdrave izdelke, že nezavedno izberem zelenjavo in sadje namesto mastnih in slanih izdelkov, je pa res da se pa sladkarijam lahko le polovično upiram. In sicer na način, da mi velikokrat nič kaj posebej ne zapašejo, včasih pa kar hrepenim po nečem sladkem. In takrat se z lahkoto zgodi, da ko odlomim prvo tablico čokolade, tik-tak izgine cela. A to je pač že tipično ženska razvada :) Zaenkrat še nimam problema s prenažiranjem, sem pa vseeno jaz tista, ki zadnja odloži žlico pri kosilu. Imam pa le dober izgovor za to. :)