Izgubljena in končno spet najdena..
Od zadnje objave je minilo že ogromno časa in ogromno se je spremenilo. Največ seveda na področju, zaradi katerega je ta blog sploh nastal. Postala sem mamica malemu Matiju, ki je sedaj ves moj svet in najlepša stvar, ki se mi je zgodila. Čeprav je sedaj že pravi korenjak, bi vseeno rada obudila spomine na prve ure pred in po njegovem rojstvu, ker so še vedno globoko zasidrane v moji glavi.
Kot sem že pisala, je tedne in dneve pred porodom najina hiška še dobivala svojo obliko in sem veliko časa preživela med stenami, ki še niso imele svoje sedanje barve, v hiši brez pohištva in ogromno nedokončanih kotičkov. Ker pa se je rok poroda vztrajno bližal, sem želela čimveč časa posvetiti pripravi novega domeka, da bi lahko kar najhitreje zaživeli na svojem. Matija pa je bil priden fant že v trebuščku in počakal še teden čez rok, da je mamica uredila še zadnje podrobnosti in oprala, zlikala in pripravila male micene cunjice za malega korenjaka.
Nato pa je prišel dan, ko sem se odločila ostati v postelji in si odpočiti od priprav. Dan pred tem se brala v knjigi Mamica bom, ki so mi jo podarile moje drage prijateljice, da se porod hitreje sproži, ko mamica počiva, saj se tako telo odpočije in pripravi na naporen porod. Tako sem torej storila. Ostala v postelji, brskala po internetu in se dolgočasila. Tudi Matija je bil izredno miren in ni nič kaj brcal, kot je ponavadi takrat, ko sem ležala.
In tako sem 9.aprila okoli 13.30 začutila prve stiske v spodnjem delu trebuha. Ok, to najbrž ni to, ker je samo nežen stisk in najbrž le lažni alarm. A krčki so se pojavljali vsakih 6 minut, malo držali in sprostili. Je to to? Ure so minevale in dan se je prevešal v večer, krči pa niso bili nič kaj močnejši od menstrualnih krčev. "Če so to res porodni krči, potem pa ni tako hudo," mi je švignilo v glavo za minutko. Vendar pa, če se stopnjujejo in so vse močnejši, zna biti še zanimivo. Ura odbije 22h in nič kaj se ne spremeni. Krči na 6 minut, meni se pa ni nikamor mudilo. Saj sploh ne boli. Res je, da je sestra rekla, da se v porodnišnico odpravimo, ko bodo 10 minut narazen, ampak glede na to, da se nič ne spreminja, se mi ne mudi.
Po nasvetu moje mame pa je tudi trajalo še dolgo, preden se je odpravila proti porodnišnici. Tašča pa se vseeno ni dala tako zlahka. "Vsaj na pregled pojdi in če ni nič, bosta pač prišla nazaj." In res, čez nekaj minut sva se z mojim že peljala proti Novemu mestu. Nato pa prideva pred vrata oddelka in ta je zaklenjen. Prideva pred stranska vrata in tudi ta zaklenjena. Srečava varnostnika in ta naju napoti čez glavni vhod bolnišnice. In končno sva tukaj. Sestra me sprejme in opraviva CTG. Popadki so v tem času le še 3 minute narazen. Odprta pa skoraj nič... to bo še trajalo. Mojega napotim domov, ker bo najbrž še dolgo trajalo, nato pa v porodno sobo. Tam se pa čas kar malo ustavi. Ure so tekle, popadki so bili vedno močnejši, odprta pa še vedno le 3cm! Noč bo še dolga... Čas si krajšam z molitvijo. Kako že gredo deli rožnega venca? Štejem na prste Zdrave Marije in pazim, da katere ne izpustim. Če se uštejem, rajši zmolim eno več. Morda tako dobim plus točke in bo hitreje mimo. Res se zdi, da čas hitreje mineva.
Ura je 3 zjutraj. V sosednji sobi slišim krike in spodbujanje osebja. Nosečka postaja mamica. Očitno boli, a blagor njej, ker se njeno trpljenje zaključuje. Mojemu še ni videti konca. V prostorih je spet tiho. Sestra me prihaja preverjat. Ostra je, nejevoljna. Preveri CTG in odide. Krči so že kar peklenski, zato vstanem in se razgibam. Sprehajam se po hodniku in ob vsakem krču naslonim na steno in stiskam zobe od bolečine. Uležem se nazaj. Bolje je, če ležim.
Ura je 6.00 in pozdravit me pride druga sestra oz. babica. Prijazna, svetlolasa, mlada. Pregleda me in sporoči, da sem odprta le 4 cm. 4 centimetre?!? Boli kot svinja, odprla pa sem se le za 1 centimeter?!? Zopet krč, sestra pa mi masira križ. Ima zelo mrzle roke in to takoooo paše. Spodbuja me in z mirnim glasom razloži postopek poroda. Vpraša me, če želim protibolečinski odmerek. Ne, nisem dovoj odprta! Kaj če bo popustil do poroda? Bom že potrpela. Nisem prva, ne? Fant mi pošlje sms, kako gre. Pravi, da je spal v avtu in gre domov. Pojdi, nisem še na vrsti.
Ura se približuje osmi. Krči so že tako hudi, da zraven kričim. Odprta sem 6cm, še me čaka nekaj popadkov, preden bom na 10. centimetrih. Grozno boli, ne zdržim več in nenaspana sem, zato prosim za protibolečinski odmerek. Prijemlje in za nekaj minut zaspim. Prijetno je, čeprav še čutim krče. Nato pokličem dragega. Čas bo, da pride delat družbo. Miren je, prime me za roko in spodbuja. Mine še ena ura, ko se začenja zares. Popadki se spremenijo. Namesto, da me le stiska, začutim pritisk, ki potiska otroka navzdol. Mater, ti šele bolijo! Vidim zvezde, ko kričim in stiskam roko ubogemu revežu poleg mene, ki komaj ostaja miren. Vidim, da se mu rosijo oči in kar zasmili se mi, ker lahko le nemočno gleda. Pridruži se nama tudi prijateljica iz priprav na zakon (tudi medicinska sestra v NM bolnišnici), ki me spodbuja in masira.
Ura se približuje 10i in zdaj gre zares. Popadki so obupni in otrok mora ven! Sestra pripravi mizo, uležem se na hrbet, z fantom in prijateljico na vsaki strani in globoko vzdihnem. Ko se začne popadek, potiskaj kolikor moreš. Aaaaaa, lahko je reči. Prvi popadek je mimo in malo si oddahnem. Nato drugi in grozno boli, a pritiskam na vso moč. Glavica je že zunaj. Res? Še malo, še en potisk, da spravimo ven še male ramice. Potiskam, stiskam zobe in potiskam. Zunaj je, končno je zunaj! Ne zajoka, le majo zamrmrlja, a sestra pravi, da je vse v redu. Oddahnem si, v sekundi pozabim vse nazaj in zajokam od sreče. Sestra otroka obriše, izmeri, in mi ga položi na posteljo ob golo kožo. Blažena sem, polna emocij. Mali Matija je končno ob meni! Poskusi sesat in takoj zagrabi kot nor. Očka je noro ponosen in slišim ga kako smrka. Srečna sem, noro srečna.
Tako se je začelo povsem novo poglavje v mojem življenju. Sprva zmedeno, a čudovito obdobje, ki še vedno traja.
