Ploščice, diploma in nadaljevanke :)

Nov teden za mano. Hormoni že divjajo in nekaj trenutkov tega tedna bi raje kar izbrisala iz spomina. In ne samo mojega. Bogi moj, kaj vse mora prenesti, ko se nosečka spravi nanj. :) Sicer trebušček že pridno raste in se že lepo pozna, pravzaprav imam občutek, da je kar vsakodnevno vedno bolj ogromen, pa še nisem niti na polovici nosečnosti. To bo še zanimivo. Sicer pa je bil ta teden poudarek na urejanju nove kopalnice. Skupaj s prodajalko v trgovini s keramiko sva oblikovala kopalnico po najinih željah in moram reči, da že komaj čakam, da bo vse skupaj postavljeno. Čaka nas še veliko dela in kar dobro nam gre. Kar pa ne morem reči za psihično področje. Trenutno mi čustva in občutki nihajo z vsakim pišem vetra. Res se trudim, da bi pomirila viharje v sebi, a mi zaenkrat slabo uspeva. Zato sem se odločila za kratko pavzo, kjer bom poskusila svoje misli znova skockati. Tako da me čaka nekaj dni pri mojih starših, medtem ko sem dragega prepustila s svojo službo pri njemu doma. Poleg urejanja misli pa me v teh dneh čaka še ena pomembna naloga. Priprava dispozicije za diplomsko nalogo. Izziva se lotim jutri, tako da bo čimprej stekel dogovor z mentorjem in lahko začnem. Biti moram kar pridna, da se zadeve čimbolj rešim do donca marca. Verjamem da mi lahko uspe, tako da veselo na delo. Teden bo še pester, na srečo je vmes nekaj prazničnih dni za oddih in razvedrilo, ter 1. november za iskanje malo mira v sebi. Res se moram lotiti še kakšne joge ali meditacije :) Odlično pa pomagajo tudi ure gledanja najljubših serij, kjer se prelevim v popolnoma drugačne karakterje in uspešno odmislim resničnost. Hvala bogu za internet in torrente :D

Nove pustolovščine na poti :)

Šele, ko pričakuješ svojega prvega otroka, začneš razmišljati o tem, kako se ti lahko življenje v roku nekaj mesecev popolnoma spremeni. Odkar sem bila na prvem ultrazvoku in zagledala obraz tega malega bitjeca in zaslišala njegov hitri srček, tečejo moje misli z nadzvočno hitrostjo. Stvari, o katerih prej nisem niti pomislila, so naenkrat postale najpomembnejše in dan je postal kar naenkrat prekratek, da bi lahko premlela kaj vse je še potrebno narediti do prihoda novega člana družine. Smešno, saj sem šele v 4. mesecu nosečnosti pa imam občutek, kot da ne sme nobena stvar počakati do jutri. Kljub temu pa se pravzaprav vsega skupaj niti ne bojim. Vedno sem si želela živeti na svojem, kljub temu da sem neizmerno rada doma v krogu svoje družine in se tam vedno počutim varno in ljubljeno. A vseeno so bile moje otroške sanje, kako bom nekoč imela svojo hišo in družino, zanjo skrbela, kuhala, čistila in pri tem uživala. Predvsem pa je najbolj razburljivi del priti na svoje, urediti sobe po svojih željah, packati in barvati stene, izbira pohištva in postavitev le-tega. O tem sem vedno sanjala in v naslednjih mesecih bo to tudi prioriteta. Hiša potrebuje še ogromno dela in ravno to me napoljnjuje z adrenalinom. :) Komaj čakam, da bodo urejene glavne stvari, kot so elektrika, voda in kanalizacija, potem pa končno pridejo na vrsto ustvarjalne misli in izpeljave. Ko pa bo to postorjeno, se zaženem še v učenje nekaterih glavnih gospodinjskih opravil. Moram priznati, da nisem ravno izurjena kuharica... pravzaprav sem zaenkrat večino časa le pomočnik v kuhinji, ki seklja sestavine in opazuje mojstra (beri: mojo predrago mamo) pri delu. Kljub temu pa verjamem, da bom tudi sama to zmogla. Ne morem garantirati, da se mi ne bo kdaj kaj prismodilo ali presolilo, ampak saj se nobena ni rodila kuharica :) Na srečo pa malček prvih nekaj mesecev ne bo preizkušal maminih specialitet drugače kot preko mleka, tako da imam nekaj časa za eksperimentacijo. Ubogi moj dragi, on bo žal moral malo potrpeti. :) Skratka, pestro bo in komaj čakam, da se pustolovščina začne. :)