There comes the holidays.

Medtem ko bebica raste, ima njegova mamica veliko dela. Ta teden je bil uhh ohh pester. Pripravljajo se sladka in okrasna presenečenja za moje drage prijatelje, poleg tega sta me čakala v dveh dneh kar dva zdravniška pregleda (eden od njiju ginekološki, ki je potrdil, da se mali gospodič pridno razvija), precej vožnje okoli po trgovinah, knjižnicah in podobne ustanove, ki jih je bilo nujno predelati. Tako, da se zdaj, ko se odpravljam v svoj domači kraj na božični koncert in sproščujoč čvek, počutim že bolj umirjeno. Je pa zlom roke moje mami v tem tednov povzročil nekaj napetosti, saj sem tako jaz njena desna roka, ki zadnje dni poskuša kar se da nadomeščati njeno. Ker pa je v vsakem slabem nekaj dobrega, je tako sedaj moja priložnost kuharskega treniranja pod budnim očesom mentorja (beri: ta teden sem skoraj sama spacala skupaj prvi kruhek :)). Imam pa zadnje tedne tudi velik naval energije za pospravljanje, kar mi bo pred prazniki prišlo prav. Tako, da veselo na delo :) Pa lepe praznike ;)

Knock Knock! Who's there? Mummy, it's me :)

Po navalu hitre rasti se je trebušček le malo umiril in se ne napihuje več iz dneva v dan. Mislim, da se je malček malo drugače obrnil, ko je zaznal, da se mamica ves čas gleda v ogledalo, ker se je širila kot balon. :) Zdaj že vsakodnevno veselo brca, včasih zna biti pravi razgrajač, na srečo pa brce niso tako hude, da bi zabolele. Tudi hiška se že počasi spreminja, ta teden dobiva svoj prvi kos sestavljanke (če ne štejemo obrobe, beri: zidov), postavlja se namreč zidan štedilnik, ki že tekom izdelave izgleda fantastično in komaj čakam, da bo gotov. Do jutri bo verjetno že kar zaključen, oziroma, če bodo potrebni še kakšni popravki morda še kak dan. V glavnem, začelo se je in pozna se tudi na mojem razpoloženju saj sem večino časa dobre volje, morda kdaj muhasta, ampak to se še da prenesti. :) Še vedno imam viška energije za ustvarjanje in bolj malo idej. V vmesnem času sem se sicer pridno lotila filca in izdelala nekaj ljubkih oblik, živalic in okraskov, za okras nad zibko ali zid v otroški sobici. Izgleda zelo luškano, vendar še je nekaj dela, predno bo dokončan. Ker pa je do takrat, ko bo moj malček potreboval takšen okrasek še veliko časa, sem se vmes lotila aktualne teme, torej prihajajočih praznikov. Sedaj po internetu brskam za zanimivimi idejami za božič in novo leto, tako da je to trenutno moja zaposlitev. Upam, da uspe kaj lepega :)

Half down, half to go...

Prvi polčas zaključen, drugi se je uradno začel :) Govorim seveda o moji nosečnosti, sem namreč prestopila v 21. teden, torej v drugo polovico nosečnosti, če ne štejemo možnih podaljškov, oz. srčno upam, ne kakšnih prezgodnjih komplikacij. Pravzaprav se te dni počutim res odlično. Najde se sicer moment, ko bruhnem tudi v jok, ampak ti časi so trenutno redki in tako mi je všeč :) V bistvu se prav čudim, da se zadnje dni počutim skoraj bolje, kot sem se počutila kakšen dolgočasen teden preden sem bila sploh noseča. Tokrat me še dolgčas ne moti. Morda zato, ker mi nikakor ne bi smelo biti dolgčas, glede na to, da me čaka diplomska naloga, ki jo malce sama prestavljam in odlašam, precejšen del pa je kriv tudi predragi Zavod RS za zaposlovanje, ki mi je že dvakrat napovedalo kratko izobraževanje ravno na edini čas, ko ima tudi moj mentor govorilne ure, in dvakrat odpovedalo dan pred tem dnem, tako da nisem imela niti možnosti, da bi se tako pravočasno najavila na govorilne ure. In, ker nisem niti mogla prositi za možnost v zadnjem momentu, ker še vedno nimam pripravljenega celotnega gradiva. Recimo, da bom tokrat imela za naslednjo sredo vse pripravljeno. V tretje gre baje rado. Toliko o diplomi. Bolj pomembno je, da sem imela včeraj pregled pri ginekologu, ki me je obvestil, da zaenkrat vse normalno poteka, še več, komplikacije, ki so se prej rahlo pojavljale, so sedaj izginile, poleg tega pa je še potrdil, da z mojim dragim lahko pričakujeva "dečkota", kar sem pa tudi že slutila. In ker tudi priprava najine skupne hiške poteka odlično, sem izredno dobre volje. Včeraj popoldan me je mučila le ena stvar... preveč energije za ustvarjanje in nobene ideje, kaj ustvarjati. To se mi pogosto zgodi in takrat prečešem cel internet, da bi našla kaj uporabnega. Tokrat sem našla nekaj, kar me bo danes zaposlilo, poleg tega imam že ves material pripravljen, tako da dokončam objavo in veselo na delo.

P.S.: Ta objava bi pravzaprav morala ugledati luč že včeraj, a me je sredi pisanja presenetila prva brca mojega pobalina. Sprva sem mislila, da se mi samo dozdeva, ker sem na to čakala že nekaj časa, potem pa sem ugotovila, da je to res to, kar sem čutila. In seveda ni bilo več časa dokončati objave, ker je bilo treba novico hitro razbobnati naokrog. Neverjeten občutek... Kot bi se prvič res povezala z bitjecem, ki raste v meni. Presrečna! :)

Ploščice, diploma in nadaljevanke :)

Nov teden za mano. Hormoni že divjajo in nekaj trenutkov tega tedna bi raje kar izbrisala iz spomina. In ne samo mojega. Bogi moj, kaj vse mora prenesti, ko se nosečka spravi nanj. :) Sicer trebušček že pridno raste in se že lepo pozna, pravzaprav imam občutek, da je kar vsakodnevno vedno bolj ogromen, pa še nisem niti na polovici nosečnosti. To bo še zanimivo. Sicer pa je bil ta teden poudarek na urejanju nove kopalnice. Skupaj s prodajalko v trgovini s keramiko sva oblikovala kopalnico po najinih željah in moram reči, da že komaj čakam, da bo vse skupaj postavljeno. Čaka nas še veliko dela in kar dobro nam gre. Kar pa ne morem reči za psihično področje. Trenutno mi čustva in občutki nihajo z vsakim pišem vetra. Res se trudim, da bi pomirila viharje v sebi, a mi zaenkrat slabo uspeva. Zato sem se odločila za kratko pavzo, kjer bom poskusila svoje misli znova skockati. Tako da me čaka nekaj dni pri mojih starših, medtem ko sem dragega prepustila s svojo službo pri njemu doma. Poleg urejanja misli pa me v teh dneh čaka še ena pomembna naloga. Priprava dispozicije za diplomsko nalogo. Izziva se lotim jutri, tako da bo čimprej stekel dogovor z mentorjem in lahko začnem. Biti moram kar pridna, da se zadeve čimbolj rešim do donca marca. Verjamem da mi lahko uspe, tako da veselo na delo. Teden bo še pester, na srečo je vmes nekaj prazničnih dni za oddih in razvedrilo, ter 1. november za iskanje malo mira v sebi. Res se moram lotiti še kakšne joge ali meditacije :) Odlično pa pomagajo tudi ure gledanja najljubših serij, kjer se prelevim v popolnoma drugačne karakterje in uspešno odmislim resničnost. Hvala bogu za internet in torrente :D

Nove pustolovščine na poti :)

Šele, ko pričakuješ svojega prvega otroka, začneš razmišljati o tem, kako se ti lahko življenje v roku nekaj mesecev popolnoma spremeni. Odkar sem bila na prvem ultrazvoku in zagledala obraz tega malega bitjeca in zaslišala njegov hitri srček, tečejo moje misli z nadzvočno hitrostjo. Stvari, o katerih prej nisem niti pomislila, so naenkrat postale najpomembnejše in dan je postal kar naenkrat prekratek, da bi lahko premlela kaj vse je še potrebno narediti do prihoda novega člana družine. Smešno, saj sem šele v 4. mesecu nosečnosti pa imam občutek, kot da ne sme nobena stvar počakati do jutri. Kljub temu pa se pravzaprav vsega skupaj niti ne bojim. Vedno sem si želela živeti na svojem, kljub temu da sem neizmerno rada doma v krogu svoje družine in se tam vedno počutim varno in ljubljeno. A vseeno so bile moje otroške sanje, kako bom nekoč imela svojo hišo in družino, zanjo skrbela, kuhala, čistila in pri tem uživala. Predvsem pa je najbolj razburljivi del priti na svoje, urediti sobe po svojih željah, packati in barvati stene, izbira pohištva in postavitev le-tega. O tem sem vedno sanjala in v naslednjih mesecih bo to tudi prioriteta. Hiša potrebuje še ogromno dela in ravno to me napoljnjuje z adrenalinom. :) Komaj čakam, da bodo urejene glavne stvari, kot so elektrika, voda in kanalizacija, potem pa končno pridejo na vrsto ustvarjalne misli in izpeljave. Ko pa bo to postorjeno, se zaženem še v učenje nekaterih glavnih gospodinjskih opravil. Moram priznati, da nisem ravno izurjena kuharica... pravzaprav sem zaenkrat večino časa le pomočnik v kuhinji, ki seklja sestavine in opazuje mojstra (beri: mojo predrago mamo) pri delu. Kljub temu pa verjamem, da bom tudi sama to zmogla. Ne morem garantirati, da se mi ne bo kdaj kaj prismodilo ali presolilo, ampak saj se nobena ni rodila kuharica :) Na srečo pa malček prvih nekaj mesecev ne bo preizkušal maminih specialitet drugače kot preko mleka, tako da imam nekaj časa za eksperimentacijo. Ubogi moj dragi, on bo žal moral malo potrpeti. :) Skratka, pestro bo in komaj čakam, da se pustolovščina začne. :)